Šamanizem je postal vedno bolj priljubljen tudi v našem svetu, čeprav so bili še ne dolgo nazaj mnenja, da so ljudstva, ki živijo v povezavi z naravo primitivna.
Vedno bolj je jasno, da je življenjski slog sodobnega človeka tisti, ki neugodno vpliva nanj in da je pravzaprav močna povezava z naravo in spiriti tista, ki nam prinaša nazaj naše moči, zdravje, ljubezen in celotni smisel bivanja.
Šamanizem je nastal takrat, ko je človek prvič vdihnil, obstaja tako dolgo kot gore, gozdovi, sonce, luna…
Tudi pri nas v Sloveniji smo nekoč bili močno povezani z naravo in njenimi cikli. Praznovali smo cikle in častili duhovno. Zelo dobro ohranjen šamanski ritual na naši tleh lahko prepoznamo v Kurentih in Zelenem Juriju… In še mnogo drugih je seveda. Ja, tudi bobni so bili prisotni in ritualna glasba, o tem pričajo stari zapisi…
Dejstvo je, da je tudi na naših tleh nekoč prevladoval šamanizem, le na drugačen način kot na drugih koncih sveta…
V vsakemu od nas so torej že šamanske korenine, vsak človek je v svojem jedru močno povezan s spiriti, z naravo, z vsem kar nas obdaja, itd.
Skozi čas smo na to pozabili, vendar se stara znanja ponovno prebujajo v posameznikih in tudi kolektivno. Imamo torej na naših tleh šamane?
Tega si ne upam trditi, ker še vedno živimo v zelo urbanističnem okolju, v sistemu, ki velikokrat pozornost odvrača od duhovnega itd. Pravi šamani živijo že od rojstva z naravo, njih ne učijo poštevanke, pač pa jih učijo za kaj se uporabljajo določene rastline, prav tako jih ne učijo zgodovine vseh vojn, jih pa učijo kako slišati in prepoznati intuicijo, učijo jih komunikacije z naravo in spiriti, itd. Drugače živijo kot mi in to se na dolgi rok zagotovo tudi pozna…
Res pa je, da smo lahko njihovi učenci in se lahko s predanostjo in delom na sebi od njih zelo veliko naučimo in to znanje delimo z veliko mero odgovornosti naprej. Pravzaprav sem tudi mnenja, da smo lahko ravno tako dobri kot so šamani, vendar vseeno nismo oni, imamo pa možnost, da naslednje rodove usmerimo nazaj k naravi, k bistvu, da bodo nekoč lahko slišali šepet vetra, da bodo pozdravili dež, slavili sonce in luno… Predvsem pa, da bodo znali biti v trenutku. V edinem danem resničnem trenutku.
