Danes je naša Lili imela res naporen dan, še sreča, da razumem Lilalščino. Tako nekako je zagodla zdaj pred počitkom.
“Zjutraj na sprehodu me je veter skoraj odpihnil, pravi boj je potekal med nama, ampak mi je uspelo pridi do gozda. Res sem se počutila, kot zmagovalka, ki je premagala celo vojsko. In sem tudi jo, da veste. Pri mojih slabih dveh kilcah je to veliki dosežek.
S ponosnim smrčkom sem tako šla do gozdnega zajetja vode, pes kot sem jaz se pač mora odžejati… In, ko ravno namočim smrček noter, je pihnil. Ja, pihnil je. A kdo? Veter! Kar porinil me je v vodo! Nesramnost pa taka!!!
Brrrr, še dobro, da me je moja podložnica takoj rešila in me ogrnila s svojo bundo. Hitro me je nesla domov. In ko se hočem spočiti od nebodigatreba sprehoda, me moj drugi podložnik gre skopat, češ da smrdim. Jaz, da smrdim!? Ko sem preživela to pasjo nego, me je že čakala joga podloga, ok naj bo si rečem, vse za dobro počutje… Ampak zdaj se pa res ne grem več. Spat grem, pustite me! In ko se zbudim naj me v moji skledi čakajo priboljški! Ah, ta pasji život. “
