Včraj po meditaciji, ki so jo mimogrede obiskale same čudovite ženske (čarobnice), sem se odpravila domov….
Nato me je poklicalo drevo. Najprej sem pomislila, da je pregloboko v gozdu in da tja ne grem… A, to je bila le misel… Klic je bil premočan… Oblekla sem dolgo obleko in sem šla.
Ko sem se nekje približno ob pol noči sprehajala mimo hiš, do gozda, sem opazila, da skoraj v vsaki hiši gori luč… Ljudje ne spijo… A tudi slišijo ne, kako jih luna kliče ven v naravo, da se ponovno povežejo z njo, z zemljo, da se ponovno spomnijo svojega izvora…
Luna je sijala skoraj kot sonce, v gozdu je bilo mirno, spokojno, le tu in tam se je zaslišal kakšen zvok gozdnih bitij. Počutila se kot da sem prišla nazaj domov, v tisti prvinski dom, ki ga nudi le narava…
Zaplesala sem in zapela, bilo je magično in tako iskreno. Praznovala sem sebe, praznovala sem žensko v sebi in v mislih klicala vas drage sestre, klicala sem vas iz hiš, da se mi nekoč pridružite… Ta petek pa vas kličem v Ženski Krog, kjer bom za nas držala varni prostor, poln ljubezni, topline in razumevanja. Objem vsem.