Zunaj je dež, hiša je polna otrok, igrajo se. Za kosilo je vse pripravljeno… Tukaj so moje minute razmišljanja…
Skozi leta dela na sebi, sem spoznala, da nikoli pravzaprav nisem bila strogo navezana le na en način “duhovnosti” kot edini pravi.
Ko razmišljam še bolj nazaj, sem bila kot deklica ena izmed redkih, ki nisem imela idola. V moji sobi nikoli niso bili nalepljeni posterji, nikoli nisem jokala ob pogledu na slavne pevce, ter upala, da bo ta pevec nekoč moj fant…. Nisem verjela, da mi lahko nekdo od zunaj prinese občutke sreče.
Tudi zdaj ne verujem v neko filozofijo in jo podpiram kot edino pravo pot. Zunaj je ogromno znanja, ogromno resnic, praks itd. Zdi se mi, da sem preveč svobodna, da bi nekaj sprejela kot edino pravo pot.
Večina od vas me najbolj pozna kot Veroniko, ki prakticira in poučuje jogo. Vendar ta Veronika prakticira, se uči, poučuje in raziskuje še ogromno drugih filozofij itd. Meni osebno je najlepše znanja med seboj povezovati in jih integrirati v življenje.
Če pomislim kako sem napredovala v zadnjih desetih letih, lahko z zagotovostjo trdim, da sem neskončno ponosna nase in neskončno se imam rada. Veselim sem novih znanj in globokih pogovorov, ne, to niso novičke, ki si jih površinsko izmenjamo…
Moj čas je postal dragocen… Zavedam se, da se vsak dan izteka, kot se prazni vreča najslajših bombonov. Če sem prej te sladke bombone tlačila v usta, jih zdaj spoznavam enega po enega, jih imam čim dlje v ustih, da jih popolnoma okusim…
Imamo dve življenji in drugo se začne takrat, ko se zaveš, da imaš samo eno. Objem vsem
